Vročinski valovi spreminjajo slovenske reke

Podatki ARSO kažejo, da največja temperaturna odstopanja slovenskih rek praviloma beležimo v poletnih mesecih. Zadnje letno hidrološko poročilo kaže, da so bila največja avgusta, ko je temperatura rek v povprečju za 2,6 °C presegla dolgoletno povprečje.

Slovenske reke se vse pogosteje soočajo z vse višjimi temperaturami vode in nizkimi pretoki, ki pomembno spreminjajo življenjske pogoje ter predstavljajo vse večji izziv za ohranjanje ribjih populacij.

Na najbolj prizadetih vodotokih se zato kot eden od ukrepov sodobnega ribiškega upravljanja začasno omeji tudi ribolov.

Namen teh ukrepov je ribjim populacijam v obdobjih izjemno neugodnih hidroloških in temperaturnih razmer zagotoviti čim ugodnejše pogoje za preživetje ter prispevati k dolgoročnemu ohranjanju zdravih sladkovodnih ekosistemov.

Segrevanje rek spreminja življenjske razmere za ribe

Sladkovodni ekosistemi sodijo med najbolj občutljive na podnebne spremembe. Dolgotrajna vročinska obdobja in nizki pretoki spreminjajo temperaturni režim vodotokov, zmanjšujejo količino raztopljenega kisika ter vplivajo na razpoložljivost življenjskega prostora za ribe in druge vodne organizme.

Agencija Republike Slovenije za okolje (ARSO) izvaja državni hidrološki monitoring, v okviru katerega na 185 vodomernih postajah po Sloveniji sistematično spremlja temperaturo vode.

Podatki kažejo, da so bile povprečne letne temperature slovenskih rek leta 2024 za 1,1 °C višje od povprečja obdobja 1991–2020.

Največja odstopanja so bila zabeležena avgusta, ko so temperature presegale dolgoletno povprečje za 2,6 °C.

Posledice segrevanja voda za ribje populacije

Ko temperatura vode narašča, se zmanjšuje njena sposobnost vezave kisika. Hkrati se ribam zaradi višje temperature pospeši presnova, zato za normalno delovanje potrebujejo več kisika ravno v času, ko ga je v vodi najmanj.

Nizki pretoki razmere dodatno poslabšajo. Vodotoki se hitreje segrevajo, zmanjšuje se količina vode, ribe imajo manj možnosti za umik v hladnejše predele, povečuje pa se tudi njihov fiziološki stres.

Takšne razmere povečujejo občutljivost rib za bolezni, zmanjšujejo uspešnost razmnoževanja in povečujejo smrtnost, zlasti pri hladnovodnih vrstah.

Domorodna potočna postrv sodi med najbolj občutljive vrste.

Najbolj občutljive so domorodne salmonidne vrste

Med najbolj občutljive domorodne sladkovodne vrste sodita potočna postrv (Salmo trutta) in lipan (Thymallus thymallus). Obe vrsti sta prilagojeni hladnim, s kisikom bogatim vodam.

Pri potočni postrvi se zgornja temperaturna meja tolerance giblje med 15 in 18 °C. Dolgotrajna izpostavljenost temperaturam okoli 24 °C pa zanjo predstavlja letalno mejo.

Podobna temperaturna občutljivost velja tudi za šarenko (Oncorhynchus mykiss). Zgornja temperaturna meja tolerance šarenke znaša približno 12–20 °C, dolgotrajna izpostavljenost temperaturam okoli 26 °C pa predstavlja letalno mejo.

Čeprav se ribe ob visokih temperaturah umikajo v hladnejše pritoke, globlje tolmune in zasenčene dele vodotokov, dolgotrajni vročinski valovi pogosto presežejo tudi sposobnost teh naravnih zatočišč, da jim zagotovijo ustrezne razmere za preživetje.

Kljub temu da ribolov po načelu ujemi in spusti ne ogroža ribjih populacij, se ga v času vročinskih valov omeji kot del trajnostnega upravljanja ribolova.

Omejitev ribolova v času vročinskih valov

V Sloveniji velik del športnega ribolova poteka po načelu ujemi in spusti. Pri tem ribič ulovljeno ribo živo vrne v vodotok.

Ker pri tem uplena ni, takšen način ribolova v običajnih razmerah ne predstavlja dejavnika, ki bi ogrožal ribje populacije. Je pa pomemben del trajnostnega upravljanja ribolova in ohranjanja ribjih staležev.

V času dolgotrajnih vročinskih valov pa se zaradi visokih temperatur vode, nizke vsebnosti raztopljenega kisika in nizkih pretokov zmanjšata fiziološka odpornost rib ter njihova sposobnost okrevanja. V takšnih razmerah se zato na najbolj prizadetih vodotokih začasno omeji tudi ribolov po načelu ujemi in spusti.

Takšni ukrepi predstavljajo pomemben del odgovornega upravljanja voda ter ohranjanja zdravih ribjih populacij in vodnih ekosistemov.

Visoke temperature niso edini izziv

Na stanje ribjih populacij ne vpliva le segrevanje voda. Slovenski vodotoki se že dalj časa soočajo tudi z drugimi pritiski. Te so:

• spremembe habitatov,
• regulacije strug,
• zmanjševanje obrežne vegetacije in senčenja,
• hidroenergetske ureditve,
• onesnaženje,
• invazivne tujerodne vrste, bolezni in pritisk ribojedih živali.

Prav kombinacija teh dejavnikov pogosto povzroči bistveno hujše posledice, kot bi jih povzročil posamezen dejavnik sam.

Običajni načini upravljanja na vodotokih, kot je Sava Bohinjka, ne zadoščajo več.

Sava Bohinjka opozarja na prihodnje izzive

Sava Bohinjka je eden najbolj prepoznavnih slovenskih salmonidnih vodotokov. Hkrati pa tudi eden najbolj izpostavljenih primerov prepletanja vplivov podnebnih sprememb, vse večjih pritiskov zaradi razvoja turistične dejavnosti ter drugih posegov v prostor.

Kljub temu da gre za alpsko reko, se zaradi podnebnih sprememb in lokalnih obremenitev življenjske razmere za potočno postrv, lipana in druge hladnovodne vrste vse bolj slabšajo.

Prav zaradi prepletanja teh dejavnikov je bila Sava Bohinjka letos prvi vodotok, na katerem je bilo treba začasno omejiti tudi ribolov.

Običajni načini upravljanja na takšnih vodotokih ne zadoščajo več. Zato bodo za dolgoročno ohranjanje ribjih populacij potrebni celoviti ukrepi za izboljšanje habitatov, prilagajanje upravljanja voda ter sodelovanje vseh deležnikov. Od naravovarstva in upravljavcev voda do lokalnih skupnosti in turizma.

Prihodnost slovenskih rek bo zahtevala dolgoročne rešitve

Podnebni modeli napovedujejo pogostejše vročinske valove in daljša obdobja nizkih pretokov, zato bo prilagajanje upravljanja voda postajalo vse pomembnejše.

Začasne omejitve ribolova so pomemben kratkoročni ukrep za dodatno zaščito ribjih populacij v obdobjih izjemno neugodnih razmer.

Dolgoročno bo njihovo stanje odvisno predvsem od dobrega ekološkega stanja vodotokov, kakovostnih habitatov, ohranjene obrežne vegetacije ter prilagajanja upravljanja voda vse pogostejšim posledicam podnebnih sprememb.

Le tako bo mogoče dolgoročno ohraniti domorodne ribje vrste, biotsko raznovrstnost in zdrave sladkovodne ekosisteme ter zagotoviti trajnostno upravljanje slovenskih rek.