Ameriški brancin Morone americana (Gmelin, 1789)

 

Morfološke značilnosti

Ameriški brancin zraste v dolžino 12,7-17,8 cm (Riede, 2004) do največ 49,5 cm (IGFA, 2001). V povprečju tehta od 250 g do 650 g (Riede, 2004), lahko celo do 2200g (Robins in Ray, 1986). Gre za dolgoživo ribo, ki doseže starost 16 let (Froese in Pauly, 2008). Telo je bočno sploščeno, temno sivo do zeleno obarvano. Hrbet je temnejši, rjav do skoraj črn. Po bokih obarvanost prehaja iz svetlejše srebrne barve v zeleno, trebuh pa je bele barve. Ima terminalna usta v katerih se nahaja jezik prekrit z zobci z izjemo baze jezika. Zobci služijo grabljenju plena (Jenkins in Burkhead, 1994). Hrbtni plavuti sta med seboj povezani z membrano. Sprednjo hrbtno plavut sestavlja 6-10 bodičastih koščenih plavutnic, druga hrbtna plavut pa je sestavljena iz prve bodičaste plavutnice, kateri sledi še 10-13 mehkih plavutnic. Pobočnica je sestavljena iz 44-55 ktenoidnih lusk. Juvenilni osebki so po izgledu podobni odraslim, le redko pa so pri njih prisotne rahle stranske proge. Telo je najvišje tik pred ali na začetku prve hrbtne plavuti. Pri odraslih osebkih na hrbtu in bokih ni vidnih črt (CABI, 2021g). V predrepni plavuti so prve tri plavutnice koščene in bodičaste, druga in tretja plavutnica sta po dolžini enaki, ostalih  8-9 plavutnic pa je mehkih (National Sea Grant, 1998; Wisconsin Sea Grant, 2002b; Chesapeake Bay Program, 2006).

 

 Slika 1: Ameriški brancin (Morone americana) (Vir:NCFishes.com).

 

Biologija in ekologija vrste

 Ameriški brancin je vrsta, ki poglavitno poseljuje brakične vode, estuarije in morje v bližini obal (Natureserve, 2008). Najdemo ga tudi v celinskih vodah, predvsem v ribnikih in jezerih, brez povezave z morjem in v počasi tekočih srednjih in velikih rekah z blatnim substratom (Robins in Ray, 1986). Zadržuje se v plitvejših delih vodnih teles. Čez dan se iz obale premakne proti morju, med tem ko se ponoči zopet vrne k obrežju (CABI, 2021g). Odrasle osebke so ujeli v morju, z slanostjo pod 15‰ (Hanks in Secor, 2010).

V naravnem okolju estuarijev je ameriški brancin semi-anadromna vrsta, ki se drsti v spomladanskem času, ko temperatura vode doseže med 10 in 16 °C (Mansueti, 1961; Jenkins and Burkhead, 1994). V brakičnih vodah se lahko drsti le v razmerah, ko slanost ne preseže 4 ‰ (Aisable in sod. 2018). Na drst migrira iz zalivov in obal z višjo slanostjo v času plimovanja v celinske vode potokov in rek. V zaprtih celinskih vodah se drsti tako v rekah kot tudi v zadrževalnikih. V tem primeru migrira  iz globljih predelov v plitvine na obrežje vodnega telesa, kjer se drsti pri temperaturi 15 – 20°C. Pri izbiri drstnega habitata se je izkazal za generalista (Zuerlein, 1981). Ustrezni pogoji za zarod so v motnih, s hrano bogatih brakičnih vodah (North in Houde, 2003).

Samci ameriškega brancina dosežejo spolno zrelost pri manjših velikostih kot samice, nekje pri  starosti dveh let, med tem ko samice spolno dozorijo pri 3 letih. V brakičnih vodah drst navadno poteka nad peščenim dnom. Drst traja med 10 – 21 dni, v tem času lahko samica sprošča jajčeca postopno. Ameriški brancin je oviparna vrsta, z zunanjo oploditvijo (Mansueti, 1961). Med sproščanjem jajčec več samcev hkrati obda samico (Martens, 2006). Oplojena jajčeca potonejo in se pritrdijo na podlago (Thomson In sod., 1978). Posamezna samica lahko izloči od 20.000 do 150.000 jajčec (Jenkins and Burkhead, 1994), iz katerih se po 1-6 dneh (odvisno od temperature) razvije zarod (Natureserve, 2008). Pri tej vrsti ni nikakršnega varovanja zaroda ali teritorialnega nagona. Razvoj ameriškega brancina predstavljajo štiri faze: faza embrija, faza ličinke, juvenilna faza in faza odraslega osebka. Faza ličinke nastopi po izvalitvi. Ko ličinki zrastejo plavuti in dosežejo  velikost 7-9 mm, postane juvenilni osebek. Juvenilni osebki se zadržujejo blizu obrežja na muljastem in blatnem dnu. Na tem območju ostanejo do enega leta starosti (Martens, 2006).

 Ameriški brancin se v fazi ličinke prehranjuje predvsem z zooplanktonom (ceponožci, kotačniki, vodne bolhe). Pri starosti enega leta mu glavno hrano predstavljajo bentoški nevretenčarji (Gopalan in sod., 1998), v nekoliko kasnejšem obdobju pa ličinke insektov (trzače, mladoletnice, enodnevnice). Odrasli osebki, predvsem tisti ki dosegajo večje velikosti pa zaužijejo velik delež rib, predvsem iz družine Cyprinidae in Osmeridae (Scott in Crossman, 1973;). Sestavni del prehrane so tudi kolobarniki, raki in insekti (CABI, 2021g; Martens, 2006). Ribje ikre so pomemben vir hrane predvsem v spomladanskih mesecih. Lahko se prehranjujejo tudi z ikrami svoje vrste (McGovern in Olney, 1988).

 

Razširjenost

Vrsta izvira iz SV Amerike. Poseljuje območje Atlantske obale ter povodja jezera Svetega Lovrenca in Ontarijskega jezera na severu vse do reke Pee Dee v J Karolini (CABI, 2021g). Ameriškega brancina najdemo v državah ZDA (Connecticut, Maryland, New Jersy, Rhode Island, Delawere, Virginjia, S in J Karolina) in Kanade (Novi Brunswich, Nova Škotska, Otok Princa Edvarda in Qubeck)(Aislabie in sod., 2018).

 

 Slika 2: Razširjenost ameriškega brancina (Morone americana). Rumena barva predstavlja avtohtono območje poselitve ameriškega brancina, rjava barva pa območja, kjer je vrsta tujerodna in invazivna (Vir: USGS, 2018 v Aislabie in sod. 2018).

Tujeroden je na območju Velikih Jezer, kamor se je razširil preko Eriejskega prekopa in kanala Welland. Prisoten pa je tudi v okoliških državah, kot so Kentucky, Misuri, Massachusetts, Nebraska, New Hampshire in Vermont (Fuller in sod., 2008; CABI, 2021g).

V Evropi prisotnost ameriškega brancina ni zabeležena. V primeru vnosa v Evropo je glede na napovedi možnost vzpostavitve populacije v večini držav Evropske unije, vse do severnih delov Švedske in Finske. V Severni Ameriki se zadržuje predvsem v večjih rekah. Glede na ta podatek so s pomočjo modeliranja predvideli  morebitna potencialna območja (Slika 3) naselitve ameriškega brancina (Aisable in sod. 2018).

 

 Slika 3: Potencialni habitati za vzpostavitve populacije ameriškega brancina (Morone americana) v Evropi.

Rdeča barva prikazuje ugodne habitate, modra pa neugodne (Vir: Chapman, 2018 Aislabie in sod. 2018).

Na območju Hrvaške in Srbije so zaznali prisotnost križanca med sorodnima vrstama Morone cryopsis in progastim brancinom Morone saxatilis. Križanci so bili vneseni v države Evropske unije z namenom akvakulture (Aislabie in sod., 2018). Najbližje slovenskim vodam so ga ujeli v bližini izliva reke Drave v Donavo (Safner in sod., 2013). Skorič in sod. (2013) so  križanca ujeli tudi v reki Donavi (nad Beogradom). Predvideva se, da je prišel iz območja Madžarske, kjer te hibride gojijo v ribogojnicah. Hibrid med tema dvema vrstama je tudi zelo popularna riba v športnem ribolovu v Italiji, Nemčiji in Turčiji (Safner in sod., 2013).

 

 Slika 4: Križanec (Morone cryopsis x Morone saxatilis) ujet v reki Donavi na Hrvaškem (Vir: Safner in sod., 2013).

Za razliko od ameriškega brancina ima ta lepo vidne proge na straneh.

 Slika 5: Razlike med ameriškim brancinom (Morone americana) in križanecem (Morone cryopsis x Morone saxatilis) katera je že bila potrjena v Evropi.

(Prirejeno po https://www.pinterest.com/pin/474918723187555600/).

Ameriški brancin ima drugo in tretjo kostno plavutnico enako dolgo, medtem ko je za M. cryopsis  in M. saxatilis  zanačilna krajša druga trda plavutnica v predrepni plavuti od tretje plavutnice. Pri slednjih vrstah sta dorzalni plavuti ločeni, medtem ko sta pri ameriškem brancinu združeni (NCFishes.com). V naravi na območju ZDA prihaja tudi do križanja Morone mississippiensis in Morone chrysops. Ti hibridi so se sposobni križati z matičnima vrstama, kar povzroča zmanjševanje genetskega sklada obeh izvirnih vrst (Natureserve, 2008; CABI 2021). Križanci med ameriškim brancinom in M. chrysops so po nekaterih ocenah manj uspešeni od križancev M. cryopsis  in M. saxatilis (Aislabie in sod., 2018).

 

Poti vnosa in širjenje po svetu

 

Ameriški brancin se je v Severni Ameriki na nova območja širil:

– preko umetnih kanalov; na ta način je poselil območje Velikih jezer;

– kot posledica kontaminiranega vlaganja drugih vrst iz ribogojnic (npr.progastega brancina) med mladicami so bili prisotni juvenilni osebki ameriškega brancina;

– z ilegalnim vlaganjem za športni ribolov (Indiana);

– preko ladijskega prometa z balastnimi vodami.

 

Potencialne poti vnosa v Evropo so:

• Preko balastnih voda čezoceanskega ladijskega prometa

Povezave ladijskega prometa med Evropo in SV Ameriko so pogoste, transport blaga pa poteka skozi celo leto. To teoretično omogoča prenos ameriškega brancina z balastnimi vodami v odobju leta, ko obstaja možnost vzpostavitve viabilne populacije, saj se velika evropska pristanišča se nahajajo v estuarijih velikih rek. V letu 2017 je bila sprejeta nova regulativa o tretiranju balastnih voda, kar na nek način zmanjšuje možnost vnosa te vrste preko balastnih voda. Glede na to, da do sedaj še ni bilo zaznanega vnosa ameriškega brancina po tej poti, se zdi da so ukrepi učinkoviti, oz. da ni iustreznih razmer za njegovo razširjanje. Predvideva se, da se preko balastnih voda lahko prenašajo predvsem ikre, ličinke in juvenilni osebki, medtem ko odrasli osebki ne bi mogli preživeti črpanja balastnih vod. Poleg tega so balastne vode dodatno obsevane z UV svetlobo in/ali tudi filtrirane, kar vpliva tudi na preživetje iker in nižjih razvojnih faz. Razmere v balastnih vodah so stresne zaradi nizke koncentracije kisika, kar še dodatno zmanjšuje stopnjo preživetja. V primeru, da se izmenjava oz. sprostitev balastnih voda izvede v morju, je preživetje osebkov v mlajših fazah razvoja manj verjetno (Aislabie in sod., 2018).

• Vnos preko kontaminiranega vnosa križancev za gojenje v akvakulturah

Ameriški brancin je bil na alohtona območja v ZDA že vnesen nenamerno skupaj z drugimi vrstami, ki so jih vlagali v vodotoke iz ribogojnic -primer dveh zadrževalnikov v državi Kuntucky (Fuller in sod., 2008). Vrste iz rodu Morone so pomembne gojitvene vrste v akvakulturi in križanec Morone saxatilis x M. chrysops je v preteklosti že bil vnesen v Evropsko Unijo. Ameriški brancin bi bil lahko vnesen v Evropo prav v obliki kontaminiranega vnosa križancev (Aislabie in sod., 2018). Kasneje pa bi se v primeru pobega ali zanimanja za športni ribolov (ilegalnega vnosa) teoretično lahko pojavil tudi v naravi.

• Črni trg – ilegalen vnos za športni ribolov

Kot primer izpostavljamo vnos ameriškega brancina v vodotoke države Indiana. Tovrstna vlaganja se dogajajo tudi v Evropi, kot je primer vnos bolena v reko Meuse na Nizozemskem in v Belgiji. Pred vnosom bi morali navdušenci, ki se zanimajo za vnos vrste pridobiti zadostne količine osebkov te vrste, da bi ta v naravnih vodotokih lahko osnovala viabilno populacijo. Ker se ta vrsta ne goji v Evropi, je za zagotovitev ustreznega števila osebkov teoretično možen le uvoz večjega števila iz Severne Amerike, kar je pa seveda manj verjetno (Aislabie in sod., 2018).

V primeru, da bi se na ameriški brancin pojavil na evropskih tleh v začetnih fazah razvoja, bi verjetno vrsto let ostal neopažen (Aislabie in sod. 2018). Kljub programom monitoringa v evropskih državah, se ocenjuje, da bi bila potrditev nove vrste dokaj pozna, ko bi našli odrasle osebke.

 

Potencialne poti vnosa in širjenje v Sloveniji

Glede na to, da vrsta ni zanimiva za gojenje v okrasne namene in se zaenkrat še ne goji v ribogojnicah po Sloveniji, je vnos v Slovenijo malo verjeten. Najbolj verjetna pot katero izpostavlja tudi Aislabie in sod. (2018) je preko balastnih voda z ladijskim prometom. Na območje Slovenije bi na ta način lahko prispel preko pristanišča v Luki Koper. Glede na to da gre za popolnoma morsko pristanišče in ker naj bi se prek balastnih voda prenašale nižje razvojne faze osebkov, ki ne prenašajo visoke slanosti, je možnost preživetja minimalna. Običajna slanost Koprskega pristanišča je 37‰, le v času večjih padavin, se nekoliko zmanjša, a redko pade pod 25‰, kar je relativno visoka slanost tudi za odrasle osebke ameriškega brancina. Kljub vsemu pa različni avtorji navajajo različno sposobnost preživetja vrste (od pod 15‰ do 25‰) (Martens, 2006; O’Donell, 2009).

V primeru vnosa preko balastnih voda, vidimo večjo nevarnost sekundarnega vnosa iz drugih območij Evrope, kamor bi vrsta prišla po tej poti. V primeru vzpostavitve populacije, obstaja velika verjetnost širjenja preko celinskih voda. Zaradi ladijskega prometa v večjih rekah pa obstaja verjetnost širjenja tudi na daljše razdalje.

Po nam znanih podatkih, za gojenje te vrste na ozemlju Slovenije še ni bilo izkazanega interesa. Zato menimo, da sta poti vnosa (slepi potniki med ostalimi ribami in ilegalni vnos za namene športnega ribolova) malo verjetni. Nekoliko več pozornosti pa bi morali nameniti križancem sorodnih M. cryopsis  in M. saxatilis, ki se v Evropi že gojita v ribogojnicah in se vsaj lokalno pojavljata v evropskih vodotokih.

 

Vpliv na domorodne vrste in habitate

 Ameriški brancin ima lahko izven območja avtohtonosti negativen vpliv na biodiverziteto predvsem zaradi  kompeticijske uspešnosti za hrano. Zaradi prekrivanja prehranjevalne niše ima v Ameriki izrazit negativen vpliv na populacije rumenega ostriža (Perca flavescens) in dveh vrst iz rodu Notrophis (Parrish in Margraf, 1994). Sekundarno vpliva tudi na količino razpoložljive hrane za nekatere plenilske vrste (npr. Stizostedion vitreum). Na populacijo vrste smuča v Ontarijskem jezeru ima zaradi plenjenja njihovih iker še dodaten negativen vpliv. Ameriški brancin naj bi v velikih jezerih  negativno vplival na upad sorodne vrste Morone chrysops. Sposobnost hibridizacije ameriškega brancina z ostalimi ameriškimi vrstami povzroča siromašenje in kontaminacijo njihovega genskega sklada (CABI, 2021g). V zadrževalniku v državi Nebraska je ameriški brancin v treh letih od vnosa nadomestil celo vrsto ameriškega somiča. (Fuller in sod., 2008).

Podobno se ocenjuje tudi za vode po Evropi, kjer bi lahko na domorodne vrste vplival predvsem kot resen konkurent za vire hrane ostalim plenilcem, hkrati pa bi lahko plenil različne ogrožene vrste. Navadni ostriž (P. fluviatilis) je tako rekoč enak P. flavescens (Thorpe, 1977), verjetno pa obstajajo tudi druge avtohtone vrste na območju Evrope, npr. Sander volgensis, na katero bi lahko imel škodljiv vpliv.

Glavni plenilci ameriškega brancina v evropskih vodah bi lahko bili navadna ščuka (Esox lucius) in som Silurus glanis (Copp in sod. 1999), ter  smuča (Sander lucioperca in Sander volgensis). Kljub vsemu pa plenilske vrste v Ameriki niso imele bistvene vloge pri preprečevanju vzpostavitve populacij (CABI, 2021g).

Ameriški brancin je prenašalec parazita Koudoa sp. (Buton & Poyton, 1991; Yurakhno et al., 2007), ki naj bi zajedal tudi nekatere druge evropske ribje vrste, ki se uporabljajo v komercialne namene (Moran in sod., 1999 ). Paraziti in patogeni ameriškega brancina lahko okužijo tudi druge vrste iz družine Moronidae, pri čemer so nekatere zelo pomembne v smislu ribiškega upravljanja in ribogojstva (npr. Dicentrarchus labrax – evropski brancin).

 

Pregled dosedanjih aktivnosti in ukrepov

 Iz Amerike do sedaj ni znanih ukrepov eradikacije. V Ameriki je bila vrsta ameriškega brancina uvrščena na seznam vrst, katere je prepovedano uvažati, posedovati ali izpustiti v naravno okolje. Po zakonu je potrebno osebek ameriškega brancina v primeru ujetja takoj ubiti, izpuščanje nazaj v vodotok ni dovoljeno. Prav tako je zakonsko prepovedan prenos vrste iz enega vodotoka v drugega (CABI, 2021g).

 

Predlog in smiselnost nadaljnjih ukrepov

Glede na to da ameriški brancin poseljuje brakične vode in morske obale predvidevamo, da bi bila eradikacija neuspešna glede na širok spekter habitatov, ki jih poseljuje. Brakične vode je težko izolirati. V primeru vzpostavitve populacije v zaprtih sistemih ribnikov in jezer z manjšo površino, je eradikacija mogoča, a draga. Večina uspešnih eradikacij je posledica zastrupitev, ki imajo negativne učinke tudi na ostalo favno v vodotoku. V kolikor je vodotok povezan z morjem je uporaba te metode nemogoča (Aisleby in sod., 2018).

Najuspešnejša metoda preprečitve vnosa je ozaveščanja javnosti, predvsem ribogojcev in ljubiteljev ribolova plenilskih vrst rib.